Čakal nas je naporen dan. Vstali smo že pred šesto uro in takoj potem, ko smo se najedli iz kupa sladkarij, ki jim naš motel velikodušno pravi ‘kontinentalni zajtrk’, smo krenili na pot. Prva postaja: Alkatraz. 

Najprej smo se po  predvčerajšnjih stopinjah vrnili do obale in kot da to še ne bi bilo dovolj za občutek déjà vuja, se je odločilo ponoviti še vreme – spet sta nas bičala dež in veter. In tudi tokrat nas to ni ustavilo. K sreči je bila vsaj voda še kar mirna, tako da smo po kratki vožnji s trajektom brez težav pristali na zaporniškemu otoku. 

Ogled zaporniškega bloka je bil res nekaj posebnega. Čez so nas vodili posnetki zgodb njegovih nekdanjih kaznjencev in paznikov, kar je naslikalo res pristno vzdušje, ki je pristajalo temu peklu na Zemlji, primernemu le za največje izmečke. Turobno vreme je pripomoglo vsaj k temu, čeprav to še zdaleč ni odtehtalo vsesplošnih nevšečnosti, zaradi katerih si nismo podrobneje ogledali zunanjosti otoka in smo na koncu ogled zaključili malo prej, kot je bilo načrtovano. 

Takoj po vrnitvi smo odrinili naprej proti Stanfordu. Tamkaj smo imeli najprej (po pol ure iskanja prostega parkirnega mesta v štirinadstropni garaži, ki je bila kljub svoji ogromni velikosti nabito polna) nekaj časa za raziskovanje. Tega ni bilo niti približno  dovolj, saj je Stanford že sam zase pravo malo mesto in čeprav je namenjeno samo akademstvu, se zaradi njegovega obsega tamkajšnji študentje najbrž ne nahodijo nič manj kot mi v Mariboru. 

Nato nas je sprejel doktor Leskovec, ki nas je podučil o študiju in raziskovalnemu delu na Stanfordu in tudi bolj na splošno na drugih večjih univerzah sveta. Razlik s tem, česar smo vajeni, je bilo precej. 

Potem smo še malo pohajkovali po kampusu. Nekateri smo našli repliko garaže, kjer se je rodilo podjetje HP.

Pred vrnitvijo v motel smo se ustavili še pri največji Ameriški znamenitosti: Walmartu. Nekateri izmed nas so izkušnjo opisali kot ‘čarobno’.